ATLETIKA

ATLETIKA: V antični Grčiji je beseda atletika pomenila najprej skupek vseh olimpijskih športov. Kasneje pa se je število preizkušenj povečalo in so z izrazom atletika označevali samo hojo, teke, skoke in mete. 

Tek je ena najbolj elementarnih oblik človekovega gibanja (motorike). Je osnova športa nasploh in temeljna disciplina ATLETIKE. Glede na pomen sodi tek nedvomno med temeljne dejavnosti šolske športne vzgoje. Znotraj atletike kot športne panoge delimo teke na:

  • TEK NA KRATKE PROGE (sprinti do 400 m)
  • TEK NA SREDNJE PROGE (teki od 800 m do 2000 m)
  • TEK NA DOLGE PROGE  (od 3000 m do 10000 m)

TEKI 

ZAČETEK IN RAZVOJ TEKOV NA KRATKE IN DOLGE PROGE

Hitrost in vzdržljivost sta bila že od nekdaj pojma življenjske moči. Hiter tekač je bil najuspešnejši v vojni in pri lovu. Platon je visoko cenil hiter tek in Ahilu kot hitremu tekaču so pripisovali prav čudežne dosežke. Grki so telesne vaje gojili s skorajda znanstveno natančnostjo in so v hitrem teku videli pravo sredstvo za doseganje svojega ideala – močnega in bistrega človeka. Osnovna merska enota za teke v tistih časih je bila dolžina štadiona ali en štadion, kar ustreza približno 192 m.

Kot sodobna športna disciplina ima tek na kratke proge svoje začetke na angleški univerzi Eton leta 1845. Najuspešnejšo obliko štarta – nizki štart, je prvi pokazal neki Američan leta 1888, pet let pozneje pa so pričeli uporabljati posebne tekmovalne čevlje oziroma copate z žeblji – šprinterice.

Vzdržljiv tekač že od nekdaj pri večini narodov simbolizira sposobnost za življenje. Sedanji maratonski tek je nastal na temelju legende o grškem junaku, ki naj bi leta 490 pr. n. št. po zmagi Atencev nad Perzijci pritekel z Maratona v Atene z novico o zmagi in se mrtev zgrudil. Teki na dolge proge so bili priljubljeni tudi v naslednjih stoletjih, ko so tekli ob najrazličnejših praznikih in slovesnostih. Dolžina maratonskega teka je dolg 42.195m. 

Sodobni tek na srednje proge ima zibelko na angleških univerzah in je del sporeda olimpijskih iger.

Tudi v okviru šolskega športa se srečujemo predvsem s teki na kratke proge in srednje proge.

  • TEK NA KRATKE PROGE (šprinti 4 X 15 m, 60 m, 100 m, štafetni teki 4 x 100 m; dolgi šprinti 300 m),
  • TEK NA SREDNJE PROGE (600 m, 1000 m, 1500 m 2400 m, KROS).

Dolžina kroga na atletskem stadionu je 400 metrov.

Slika: atletski stadion

ŠPRINT (60 m)

Šprinterski tek na 60 m delimo na štiri dele:

  • 1. Štart je nizek, njegovo izvedbo delimo na štartno postavitev in štartno akcijo.
  • 2. Štartni pospešek je dolg 25—30 m. Dolžina koraka narašča, frekvenca pa počasi upada.
  • 3. Tek po distanci je del proge, kjer se vsi bistveni parametri  šprinta ustalijo. 4. Finiš je zadnja faza teka, ki se konča, ko tekač s prsi preide ciljno ravnino.

Nizki štart

Položaj štartnih blokov za nizki štart je naslednji:

  • 1,5 do 2 stopali je razdalja med prvim blokom in štartno črto,
  • 1,5  stopala je razdalja med blokoma.

Za tek na 60 m uporabljamo štartna povelja, ki smo se jih naučili v nižjih razredih.

NA MESTA

POZOR

ZDAJ (STREL)


VZDRŽLJIVOSTNI TEK                                                                          

Pazi na pravilno tehniko teka:

  • postavljanje nog na tla naj bo prožno;
  • postavljanje stopal naj bo vzporedno (slika spodaj);
  • telo naj bo med tekom mirno in vzravnano;
  • roke so sproščene in spremljajo delo nog.

Tekaška priprava zajema:            

  • tekaški poligon,
  • menjavanje počasnega teka in hoje,
  • neprekinjen tek,
  • fartlek.

 

Visoki štart

Na povelje “Pozor” stopiš z odrivno nogo za štartno črto. Druga noga je zadaj, pripravljena na prvi korak. Če je tvoja odrivna noga leva, desno ramo in roko potisni naprej v rahel zasuk. Teža telesa je na prednji nogi. V tem položaju, ki traja kratek čas, pozorno čakaj na povelje “Zdaj”.

Nasveti za uspešno vadbo vzdržljivostnega teka:

  • pri vadbi vzdržljivostnega teka bodi potrpežljiv, nič se ne doseže na hitro;
  • hitrost teka postopno povečuj, od hoje, pa do pogovornega tempa;
  • dihanje naj bo umirjeno, globoko in v ritmu teka, (vdih —  skozi nos, izdih — skozi usta);
  • čas teka povečuj postopno, vsak teden do 5 minut;
  • za vadbo izberi primerno okolje (gozd, polje, travnik, park).

SKOK V VIŠINO

Skok v višino je od prvih olimpijskih iger moderne dobe (leta 1896) olimpijska disciplina, do leta 1912 tudi z mesta (brez zaleta). Najprej so skakali skrčko, potem škarjice, nato pa sta se kot osnovna sloga menjavala western-roll in straddle, dokler se ni na olimpijskih igrah 1968. leta pojavil nov slog fosbury flop.

TEHNIKE SKOKA V VIŠINO

SKOK SKRČNO »SKRČKA«


Slika: Milan Čoh, Atletika

 

PREKORAČNA TEHNIKA »ŠKARJICE«

Slika: Milan Čoh, Atletika

Primer zalet za prekoračno tehniko

  • 5 koračni zalet izmeriš pod kotom 45 stopinj glede na letvico, z 8 hodnimi koraki;
  • v zaletu in odrivu mora biti trup vzravnan;
  • odrivno mesto je na prvi ¼ razdalje med obema stojaloma in 2 stopali stran od letvice;
  • zadnji 3 koraki morajo biti izvedeni v višjem ritmu.

Primer zaleta za prekoračno tehniko

Slika: zalet za prekoračno tehniko

Kriteriji pravilne tehnike skoka v višino s prekoračno tehniko (škarjice):

  • pravilno izmerjen zalet,
  • odločen tek v zaletu, hitrost teka  narašča pri zadnjih treh korakih,
  • odriv z eno (odrivno) nogo,
  • prehod letvice na prvi četrtini razdalje med obema stojaloma
  • doskok na zamašno nogo,
  • letvica mora ostati na stojalu.

TEHNIKA FLOP

Največja značilnost tehnike flop je let s hrbtom čez letvico v usločenem položaju, ko je treba potiskati boke naprej in navzgor, ramena in stopala pa navzdol. Tak način skakanja se je uveljavil kot najbolj učinkovit in racionalen — tako v vrhunski kot tudi v šolski atletiki. Ob tem je potrebno opozoriti na varno doskočišče.

ZALET

  • pravokotno od sredine letvice izmeriš 8 korakov, nato pa 5 do 6 korakov vzporedno z letvico.  Hitrost zaleta mora naraščati proti odrivu. Zalet mora biti ritmičen.

ODRIV

  • aktivna postavitev stopala odrivne noge pod kotom 30̊ in 2 stopali stan od letvice;
  • zadnji korak mora biti izrazito hiter in krajši od ostalih;
  • odrivno mesto je na prvi ¼ razdalje med obema stojaloma.

PREHOD LETVICE

  • glava je v podaljšku trupa ali nekoliko zaklonjena;
  • noge so v kolenu pokrčene, kolena in ramena morajo biti nižje od položaja bokov.

DOSKOK

  • izveden je na zgornji del hrbta in se praviloma zaključi s prevalom nazaj

Opozorilo:

Doskočišče mora biti iz penastih materialov, visoko najmanj 50 cm in velikosti najmanj 4 x 2 m.

Primer zaleta za tehniko FLOP

Slika: zalet za tehniko flop

SKOK V DALJINO

 

TEHNIKA SKOKA V DALJINO SESTAVLJAJO: zalet, odriv, let in doskok.

ZALET

Dolžina zaleta določimo glede na hitrost teka in izkušenost. Velja naslednje:

  • na zaletišču izmeriš 10 do 14 tekalnih korakov;
  • z odrivne deske tečeš v nasprotni smeri zaleta, pomočnik se zapomni mesto,
  • kamor si postavil odrivno nogo; 
  • temu sledi več skokov, s katerimi ugotavljaš natančnost zaleta;
  • ko je zalet dovolj natančen, ga izmeriš še s stopali;
  • število stopal si moraš zapomniti.

 

ODRIV                                                                      

  • aktivna postavitev stopala odrivne noge
  •   na tla oziroma desko;
  • temu sledi  hiter in energičen odriv
  •   s popolno iztegnitvijo celega telesa;
  • odriv je usmerjen naprej in gor.

LET

  • nogi ostaneta močno razkoračeni, trup je pokonci,
  • pogled je usmerjen naprej,
  • priprava na doskok se prične s postavitvijo obeh,
  • nog sonožno, iztegnjenih v smeri naprej.

 

DOSKOK

  • nogi potisneš čim bolj naprej, tako da je dotik stopal
  • s podlago čim bliže idealni krivulji leta;
  • ob dotiku tal morata biti stopali postavljeni vzporedno (sonožni doskok).

Primer zaleta za skok v daljino

Slika: osebni arhiv

MET ŽVIŽGAČA, ŽOGICE

TEHNIKA META ŽVIŽGAČA, ŽOGICE DELIMO NA ŠTIRI GLAVNE FAZE:

  • zalet,
  • položaj za izmet,
  • izmet,
  • zaustavljanje in ohranjanje ravnotežja.
Slika: tehnika meta žogice, Čuk J.

KRITERIJI PRAVILNE TEHNIKE META ŽVIŽGAČA, ŽOGICE

  • paziti moraš na pravilen ritem tekalnih in metalnih korakov;
  • pravilen položaj za izmet, za desničarja pomeni, da ima levo nogo spredaj;
  • delni zasuk trupa in priprava na izmetno akcijo;
  • sledi vključevanje mišic, najprej večjih (noge, trup) do manjših (roka, prsti);
  • roka mora biti pri izmetu v iztegnjenem položaju;
  • pri metih je najbolj pomembno, da deluje MIŠIČNA VERIGA.

Slika: Milan Čoh, Atletika

Žogico ali žvižgača držimo na blazinicah prstov, tako da srednji trije objamejo žogico od zadaj, palec in mezinec pa od strani.

Met začnemo z uvodnimi tekalnimi koraki, ki jim sledijo metalni koraki.

Metalni koraki so sestavljeni iz koraka, križnega koraka in položaja za izmet. Ritem teh korakov je pospešen.

Za mete se uporablja žogica teže 250 g.

Pri metih je pomembno, da znamo vključevati mišično verigo. To pomeni, da vključujemo najprej mišice nog temu sledijo mišice trupa v povezavi z mišicami rok.  Bistveno je, povezovanje velikih mišičnih skupin vse do najmanjših mišic roke.     

(Visited 404 times, 1 visits today)